NEKAJ O FILIPINIH

300.000 kvadratnih kilometrov velika država v zahodnem delu Tihega oceana leži med Južnokitajskim morjem na zahodu, Celebeškim morjem na jugu in Tihim oceanom na vzhodu. Sestavlja jo 7107 otokov, med katerimi so številna notranja morja. Največje med njimi je Sulujsko morje. Le 2773 otokov ima imena, naseljenih pa jih je manj kot 200. Skupna dolžina obalne črte je kar 26.000 kilometrov. Natančno število prebivalcev ni znano. Ocenjujejo, da je leta 1995 v državi živelo slabih 70 milijonov ljudi.
 
Med letoma 500 pred našim štetjem in 1500 so se na Filipine priseljevala malajska ljudstva, ki so povzročila spremembe v načinu gradnje hiš, poljedelstvu, živinoreji in veri. Z območja Indonezije sta se širila budizem in hiunduizem, še močnejša pa sta bila vpliva Kitajcev, ki so se priseljevali kot vodilni trgovski sloj, in Arabcev, ki so prevzeli nadzor nad trgovino. Močno se je razmahnil islam in na jugu je nastal sultanat.
 
Evropska civilizacija se je pojavila šele v 16. stoletju. Otočje je na plovbi okrog sveta leta 1521 odkril že Magellan, portugalski pomorščak v španski službi. Poskus pokristjanjevanja je plačal z življenjem, ko ga je na otoku Mactan blizu Cebuja ubil plemenski poglavar Lapu Lapu. On in njegova vojska so bili znani po zelo spretnem obvladovanju Filipinskih borilnih veščin. Le dve desetletji pozneje so si Španci otočje dokončno prilastili. Uvedli so nasilno pokristjanjevanje in špansko zemljiškoposestno ureditev z encomiendami. Danes je najopaznejša posledica španskega kolonializma krščanstvo, saj so Filipini s prek 90 odstotkov katoličanov edina azijska država s prevladujočo krščansko veroizpovedjo. Od tod izvira zanimivo nasprotje, da so Filipini za Japonsko najbolj vzhodna, a hkrati najbolj zahodnjaška azijska država.
 
Od leta 1973 je uradni jezik Filipino oziroma Pilipino. Zasnovan je na dialektu Tagalog, ki prevladuje v osrednjem delu Luzona z Manilo. Vsebuje še mnoge angleške, španske, indijske in arabske izraze ter besede iz drugih domorodskih jezikov.